Že pri štirih mesecih otrok lahko sprejme odločitev. Odloči se lahko, v čigavem naročju bi raje bil, to pa sporoča s pogledom ali iztegom ročic ali celo s premikanjem prstkov. Odrasli se morajo naučiti, kaj pomenijo otrokove geste in pogledi, ko še otrok ne zna komunicirati z besedami ali jasnejšimi gestikulacijami.
Čeprav lahko o bolj ali manj pomebnih stvareh otrok odloča, šele ko ima dobro razvite motorične in govorne sposobnosti, mu lahko starši že prej dovolijo sprejemanje manjših odločitev. Ko so otroci zelo majhni, jim starši, stari starši in drugi sorodniki podarijo plišaste igrače za dojenčke. Takšni predmeti so izdelani posebej za najmlajše otroke in so varni zanje.
Plišaste igrače pod otrokovim nadzorom
Pomembno je namreč, da so plišaste igrače za dojenčke primerne ravno za njih, kar mora biti navedeno na embalaži igrače. Otroci vsaj do prvega leta starosti radi vse, kar dobijo v roke, raziskujejo tudi s pomočjo ust, zato je nujna previdna izbira pliška. Zelo majhne plišaste igrače ali določena vlakna lahko predstavljajo nevarnost zadušitve.
Za tako majhne otroke odločajo starši: Kaj bodo otroci nosili, kakšna bo njihova sobica, katere plišaste igrače so primerne zanje. Ko je otrok večji, napoči čas, da tudi sam sprejme kakšno odločitev. Na tak način se bo otrok počutil, kot da ima nekaj moči in nadzora nad svojim življenjem.
Plišaste igrače vplivajo na samozavest
Izbira plišaste igrače je nekaj povsem neškodljivega, ne bo imela negativnih posledic, otrok pa bo z izbiro pridobil manjšo mero samostojnosti in samozavest. Možnost izbire bo otroku dala tudi občutek svobode in vedenje, kakšne so posledice njegove odločitve. Če stori napako in izbere plišaste igrače, ki mu ne bodo ustrezale, ima priložnost, da se na napaki uči in v prihodnosti sprejme boljšo odločitev. Vse to je del življenja in odraščanja, otrok se ves čas uči.
Vse pridobljene izkušnje in vse znanje bo otroku v prihodnosti pomagalo dosegati uspehe. Morda bi si kdo mislil, da plišaste igrače ne igrajo vloge, ki je večja od kratkočasenja, pa vendar se je izkazalo, da je njihova vloga veliko večja. Otroku pomagajo pri razvijanju domišljije, omiljenju bolečine, osamljenosti in pri premagovanju strahu.
